Romanje treh slovenskih provinc

20. junij 2016 - 14:58 -- sestre

Počasi se prebuja jutro, ko se v soboto, 18. junija, na samostanskem dvorišču v Repnjah zbiramo sestre iz različnih skupnosti. Avtobus nas že čaka, saj se odpravljamo na tradicionalno letno romanje treh slovenskih provinc (tržaške, koroške in mariborske). Tokrat so romanje pripravile sestre koroške province, zato nas je pot mimo Brezij, kjer se nam je pridružilo še nekaj sester, vodila na Koroško. V Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu so nas pričakale sestre gostiteljice in kmalu so se nam pridružile tudi sestre tržaške province. Okrepčale smo se z zajtrkom in kavico ter se z večjim in manjšim avtobusom odpravile odkrivat lepote in skrivnosti Ziljske doline.

Prva postaja je bila cerkev sv. Andreja v Vratih, kjer nam je dr. Klaus Einspieler razložil freske o Jezusovem trpljenju in evharistiji iz 15. stoletja ter druge znamenitosti cerkve. V župnijski cerkvi Marijinega imena v Gorjah je župnik g. Stanko Trap skupaj z dvema duhovnikoma iz Afrike za nas daroval sveto mašo, ki smo jo oblikovale s sodelovanjem.

Kosilo nas je čakalo v gostišču Stara pošta v Bistrici na Zilji. Zakonca Pepca in dr. Ludwig Druml, lastnika gostišča, sta nas prijazno sprejela, pozdravila in skupaj s sodelavci pogostila. Nato pa nam je ga. Pepca v dvorani gostišča z besedo, glasbo in film približala nekaj kulturne in duhovne dediščine Ziljske doline. Njeno podajanje nam je povedalo, da z možem z vsem srcem živita za ohranitev slovenskega jezika in dediščine prednikov. Ko smo nadaljevali pot po Ziljski dolini, smo se ustavili tudi pred njuno obnovljeno staro domačijo z značilno ziljsko arhitekturo, kjer sta ustvarila dom njuni sedemčlanski družini. Tu smo se poslovili od gospe Pepce, dr. Ludwig pa nas je spremljal na poti do Brd, zadnje slovenske župnije v Ziljski dolini, kjer smo molile večernice. Vso pot tja in nazaj do Bistrice nam je razlagal pokrajino, zgodovino, običaje, arhitekturo … Na poti po Ziljski dolini pa nas je ves čas spremljal tudi Dobrač, 2166 metrov visoka gora. Ko smo jo opazovale v različnih trenutkih dneva in z različnih strani, smo lahko videle njene različne obraze.

Dan se je že nagibal v večer, ko smo se vračale v Št. Peter, se tam zopet okrepčale, se sestram gostiteljicam zahvalile za čudovit dan, se poslovile od sester koroške in tržaške province ter se polne čudovitih vtisov vrnile domov.
Da, res je lep ta Božji svet! In res je lepo, ko sestre prebivajo skupaj! Bogu in sestram hvala za ta lep in bogat dan.

s. Veronika Verbič